Lipa
Drevo z značilnimi srčastimi listi lahko zraste do 40 metrov visoko, doseže do 5 metrov premera in živi v povprečju okoli 500 let. Najstarejša v Sloveniji raste v deželi kralja Matjaža in velja tudi za najdebelejše drevo v Sloveniji (10,7 metra). Ker je votla, se njene starosti z običajnimi postopki ne da ugotoviti, a ocenjujejo, da stara gospa šteje med 770 in 800 let.
Lipa se pojavlja v vseh folklorah skozi evropsko zgodovino, po njej je poimenovanih precej mest in vasi, ulic, trgov (na primer Leipzig) … po Evropi. Svoje ime prav tako posoja mesecema, v katerih najizrazitejše diši (junij – lipanj na Hrvaškem, julij – lipiec na Poljskem). Vonj je tako močan, da se ga čuti tudi do 100 metrov daleč, in najbolj opojno deluje na čebele (te se lahko omamljene celo zvrnejo po tleh). Med ima zelo izrazit in značilen okus.
V slovanski mitologiji šteje za sveto drevo, v Estoniji in Litvi so ženske pod njenimi vejami opravljale daritve s prošnjami za plodnost in mir v domu. Obstaja veliko poljskih legend, ki napovedujejo nesrečo tistemu, ki bo lipo brez posebne potrebe posekal, brez posledic pa ne bo ostala niti njihova družina. Slovani so verjeli, da strela nikoli ne udari v sveto drevo, zato so pod njenimi vejami iskali zavetje v času neviht.
Za posvečeno drevo velja tudi pri germanskih narodih, kjer predstavlja boginjo Freyo, materinski simbol resnice in ljubezni. K njej so se zatekali po navdih, poštenost in pravičnost, kajti po mnenju nemške folklore, človek ni mogel izreči laži, če je stal po njo. Pod njenim okriljem se je zato odvijalo veliko pravosodnih primerov in poročnih slovesnosti.
Vpliv slovanskih in germanskih narodov je pustil pečat tudi v slovenskih krajih, kjer lipov list velja za narodni simbol. Velik pomen je lipa imela že skozi zgodovino in jo lahko danes najdemo v skoraj vsaki vasi. Domačini so se zbirali pod njeno senco in razpravljali o vsakodnevnih vprašanjih ali političnih odločitvah. ‘Pod lipo’ je postalo tradicionalno ime vaških gostiln, mlada drevesa so bila zasajena ob velikih zgodovinskih prelomnicah, pogosto so jih sadili po zmagah nad Turki. Njene veje so vsako pomlad, na praznik Svetega duha (binkošti), v skladu s tradicijo gospodinje položile na okna svojih domov, da bi pozdravile vrnitev duha na ta posebni dan.
Lipa je bila močno cenjena v evropskem ljudskem zdravilstvu in se že stoletja uporablja za zdravljenje številnih zdravstvenih težav. Listje so uporabljali za zdravljenje ran in čirov, oglje pri kožnih in črevesnih obolenjih, cvetove za pomiritev živcev in zdravljenje tegob, povezanih s tesnobo, odganjanje prebavnih motenj, nerednega srčnega utripa in bruhanja, pospeševanje znojenja, pospeševanje in izločanje urina, proti glavobolom, razdražljivosti, prehladom in povišanemu krvnemu tlaku.
Tudi danes so lipovi listi koristni za lajšanje prehlada – zamašen nos, boleče grlo, težave z dihanjem, glavobol, povišana telesna temperatura, lažje izkašljevanje –, umirjanje srčnega utripa, zniževanje visokega krvnega tlaka, umirjanje živčne napetosti in težav s spanjem, inkontinenco. Lipin les je koristen za bolezni jeter in žolčnika ter infekcije in otekline pod kožo (tudi celulitis).
Vsebuje flavonoide, hlapna olja, tanine … Med drugim lipine učinkovine delujejo antioksidantsko, anstispazmodično, adstrigentno in protivnetno. Lipin ekstrakt se odlično obnese za blažitev srbečice, bolečin v sklepih (revmatizem), celjenje manjših ran, nastalih zaradi slabe prekrvavitve. Mehča kožo, jo dezinficira, zmanjšuje in zdravi vnetja na koži, postopno odstranjuje sončne pege, zaustavlja nastanek gub.